V sredo, 14. 5. 2025, smo se učenci 4. in 5. razreda odpravili na Mirno goro.
Avtobus nas je pripeljal do Vrčic, mi pa smo pot nadaljevali do Planine, kjer smo hitro pomalicali in odšli naprej.
Na poti smo našli barvno pero, modro lupino od ptičjega jajčka in spoznali veliko novih rastlin.
Ko smo zagledali stopnišče, katero je vodilo do koče, smo stekli kar najhitreje se je dalo! Ampak… osmim petarčkom pot do koče ni bila dovolj. Uresničili smo svoj cilj in se skupaj z učiteljico Ivanko strumno odpravili na vrh Mirne gore. Pot je bila na delih tudi bolj strma, vendar smo vse ovire premagali in zadovoljni prispeli na vrh.
Nato so nas pri koči počakale slastne, mehke nuteline ali marmeladne palačinke. Jaz sem pojedla kar tri … ha ha!
Ta dan mi je prehitro minil, vendar upam na novo priložnost. Mogoče še kaj večjega! Res je, da smo na poti bili vsak v svojem tempu, ampak važno je to, da smo skupaj prišli do koče!
Zelo sem hvaležna učiteljici Ivanki, da smo skupaj odšli na vrh. To sem si tudi najbolj zapomnila!
Nina Kobetič – ponosna pohodnica, ki je prišla do vrha Mirne gore!
Nina Kobetič, 5. razred
V sredo, 14. 5. 2025, smo se učenci 4. razreda in učenci 5. razreda odpravili na pohod na Mirno goro.
Ob približno osmi uri nas je avtobus prišel iskat v Dragatuš na plac. Kar hitro smo prišli do Vrčic in prav tam se je naša pohodniška pot začela.
Na poti smo videli veliko lepih cvetlic. Videli smo tudi ogromno mravljišče. Učiteljica Ivanka nam je pokazala trik, kako mravlje pripraviš do tega, da spustijo mravljinčno kislino. Mravljišče pobožaš s svojo roko in jo potem povohaš. Diši kot kis. Videli smo tudi polža, ki je ravno prečkal cesto, kar je za njega najbolj nevarno dejanje, saj ga lahko hitro pohodi kak pohodnik ali povozi avto.
Po dolgem vzponu smo končno prišli do koče Mirne gore. Tam so že zelo lepo dišale palačinke.
Ampak jaz in še sedem drugih petarčkov smo se z učiteljico Ivanko odpravili na sam vrh Mirne gore. Na cilju smo se najprej fotografirali, potem smo se pa še podpisali v vpisno knjigo in še na roko smo si odtisnili žig.
Ko smo prišli z vrha Mirne gore, smo komaj čakali na palačinke. Meni so bile zelo dobre. Malo smo se še poigrali na igralih in potem smo odšli do Planine, kjer nas je čakal avtobus.
Meni je bilo res lepo iti na ta pohod. Upam, da se še kdaj ponovi!
Tim Špehar, 5. razred
V sredo, 14. 5. 2025, smo se učenci 4. in 5. razreda odpravili na Mirno goro.
Ko nas je avtobus pripeljal do Vrčic, smo se od tam odpravili do Planine. Na Planini smo se ustavili in dali nekaj pod zob.
Na poti smo videli veliko mravljišče. Videli smo tudi objemajoče drevo, katerega smo tudi objeli in leseno glasbilo, na katerega smo zaigrali.
Kmalu smo videli vrh. Prišli smo do koče, ampak nismo se še ustavili. Osem pogumnežev je z učiteljico Ivanko hodilo še do vrha Mirne gore. Hodili smo po strmi poti in kmalu prišli na vrh. Tam se je vsak podpisal in si odtisnil štampiljko na roko. Naredili smo še nekaj fotografij.
Ko smo se vrnili do koče, so nekateri, ki niso šli do vrha, že pojedli palačinke. A kmalu smo bili tudi mi med njimi.
Vrnili smo se po isti poti nazaj. Na Planini nas je čakal avtobus, saj smo bili preveč utrujeni, da bi hodili še enkrat do Vrčic.
Ta dan mi je bil zelo všeč, saj sem prvič prišla do vrha Mirne gore, pri koči pa sem bila že vsaj 20 krat. Upam, da se ta dan še kdaj ponovi, saj mi je bil res lep.
Nadja Fink 5. razred
